Miran Jarc je od srede 20. let 20. stoletja naprej razmišljal, da bi ustvaril daljšo prozo, povest ali roman. Po več poskusih je leta 1926 napisal povest Dediči, ki se je ohranila v rokopisu in je zdaj prvič objavljena. V povesti je prikazal tipično generacijo »dedičev zla«, prehodnega rodu v zgodnji dobi surovega kapitalizma, ki sanja o revolucionarnih prevratih ter socialno in etično lepši družbeni prihodnosti. V povesti Jalov dom (1941) pa se je Jarc lotil usode podeželskega življa v slogu tipične kmečke, vaške oz. ljudske povesti. Junak doživlja nesrečne peripetije doma in med brezdomci po svetu, nazadnje pa se v dvomljenju med domom in tujstvom odloči za vrnitev domov, poroko in življenje na kmetih. Povest odlikujejo značilnosti, kot so lepote narave, ljubezen do kmečkega dela, zaupanje v Boga in preprosto družinsko življenje. Jarčeva tretja povest, mladinska pripoved Zakopani zakladi (1940), ki ni doživela nikakršnih odmevov v tisku in literarni zgodovini, je zgled pustolovske in didaktične proze za mladino; slavi »zakopane zaklade«, tj. neodkrite mlade človeške talente med revnim ljudstvom.